Strokovna ekskurzija bujatričnega društva v Beograd

   Člani Bujatričnega društva Slovenije smo 20. in 21. oktobra 2017 odšli na strokovno ekskurzijo v Beograd. Odhod je bil v zgodnjih jutranjih urah. Nekateri smo na avtobus vstopili v Mariboru, nekateri v Celju. Največ kolegov se nam je pridružilo v Ljubljani, nekaj tudi v Novem mestu. Pot smo nadaljevali preko Hrvaške in v Beograd smo prispeli okoli 13. ure. Najprej smo si privoščili kosilo, nato smo odšli na beograjsko veterinarsko fakulteto. Tam so nas pričakali srbski kolegi s fakultete in Boban Đurić z veterinarske uprave ministrstva za kmetijstvo.
   Gospod Đurić nam je v enoinpolurnem predavanju predstavil, kako je v Srbiji potekala zajezitev vozličastega dermatitisa po izbruhu te bolezni v letu 2016. Bolezen je prizadela južne predele Srbije; tja se je razširila iz Turčije in Grčije. Izbruhnila je na 220 gospodarstvih, zaradi podpore vlade in države pa so jo lahko dobro omejili. Po pojavu bolezni so nemudoma začeli preventivno cepljenje, vendar sprva niso imeli dovolj cepiva. Cepljenje se je začelo najprej na območjih, na katerih so bili izbruhi, in tudi na večjih farmah v okolici Beograda. Tako so zmanjšali tveganje za izbruh bolezni na teh farmah in veliko ekonomsko škodo, ki bi zaradi tega nastala. V vseh rejah, v katerih so bili izbruhi bolezni, so izvedli metodo izločitve, tj. živali so usmrtili in trupla uničili. Kmetje so za usmrčene živali v nekaj dneh dobili odškodnino. Vse veje veterinarske službe so dobro medsebojno sodelovale. V Srbiji so uspešno omejili širjenje bolezni in nas tolažili, da ni večje nevarnosti, da bi bolezen prišla do nas. Vozličasti dermatitis pa je stalno prisoten v Albaniji in tam se z boleznijo neuspešno borijo. Kolega Ivan Toplak z naše fakultete je opozoril, da bi bila možna nevarnost uvoza bolezni v našo državo z nakupom telet iz Romunije, ker tam stanje glede vozličastega dermatitisa ni najbolj poznano. Obenem je menil, da s temi ukrepi bolezen samo dušijo pred izbruhi, ni pa to rešitev problema. Težava je v tem, da so v Albaniji in Grčiji še vedno izbruhi. Srbi so precepili živali tudi v letu 2017 in cepljenje nameravajo izvajati tudi v prihodnjih letih. Ker se je pri njih pojavila v tem obdobju tudi bolezen modrikastega jezika, so morali živali cepiti tudi proti tej bolezni. Ob rednem izvajanju preventivnih akcij, kot so tuberkulinizacija govedi in odvzemi krvi za brucelozo, so bili srbski kolegi v tem letu precej zaposleni.
 Srbskim kolegom smo se zahvalili za zanimivo predavanje in nadaljevali z vodenim ogledom Beograda. Po ogledu znamenitosti smo se namestili v hotelu v središču mesta in šli na večerjo na Skadarliji. Nekateri so se nato odpravili počivat, drugi pa smo še spoznavali nočni vrvež v Beogradu.
   
Naslednji dan smo po zajtrku odšli na farmo v Melencih. Po farmi, na kateri je okoli 1000 živali, od tega okoli 500 krav molznic pasme rdeči holštajn, nas je vodil veterinar, ki dela na tej farmi. Ogledali smo si vse skupine živali, plemenske telice, proizvodna hleva, hlev za krave v obporodnem obdobju ter hlev za teleta in mlado govedo. Objekti so starejši, ležišča prekratka in pretesna, vendar so na debelo nastlana z slamo. Vse živali so bile lepih okvirjev in v kategoriji primerni kondiciji. Tudi pri njih se glavni zdravstveni problemi pojavijo pri živalih v proizvodnem hlevu. Pri živalih nismo opazili večjih tehnopatij. Pojavlja se nekaj digitalnega dermatitisa, drugače pa je vidno šepajočih krav v reji relativno malo. Veliko težav imajo z mastitisom. Kljub temu da imajo sodobno molzišče, predstavlja molža enega glavnih problemov. Imajo premalo zaposlenih ljudi in težko dobijo delavce, ki bi delo opravljali vestno. Direktor farme težko razume potrebe, ki jih predlaga veterinar. Velik poudarek dajejo pravilni prehrani, zato presnovnih bolezni skoraj ni. Individualno jim skoraj ni treba zdraviti ketoze, imajo nekaj primerov hipokalcemije. Prav tako so redki primeri zamaščenih jeter. Pogoste so dislokacije siriščnika; te večinoma zdravijo z metodo valjanja in trokiranja siriščnika ter fiksacije. Za osemenjevanje uporabljajo večinoma uvoženo seme iz Nemčije, redko pa se poslužujejo hormonske terapije. Največ živali osemenijo po tem, ko jih zazna in določi računalniški program.
Tudi za teleta je dobro poskrbljeno. So v individualnih boksih z obilo nastilja, voluminozno krmo (lucerno) in vodo. Po odstavitvi so nameščena v skupinske bokse; tam imajo dovolj prostora in udobna ležišča na globokem nastilju. Nikjer ni rešetkastega poda, tla so povsod polna, na eni strani pehala, na drugi pa globoki nastilj.
Po ogledu farme smo imeli še kosilo v eni izmed restavracij ob Donavi. V večernih urah smo se vrnili proti domu. Kljub večurni vožnji je pot hitro minila, ker smo jo izkoristili za druženje in prijetne pogovore med kolegi bujatriki.
Zahvaljujem se tajniku društva Bernardu Soršaku, ki je poskrbel za organizacijo izleta, in članu društva Črtu Praprotniku, ki je poskrbel za strokovni program (predavanje na fakulteti in ogled farme). Kolega Praprotnik in njegovo podjetje so tudi poskrbeli za večerjo v Beogradu in za to se mu člani društva iskreno zahvaljujemo.
Ob koncu izleta smo si bili enotni, da gremo naslednje leto zopet skupaj na strokovno ekskurzijo.

Predsednik Bujatričnega društva Slovenije
Ivan Amon, dr. vet. med